V zadnjem času veliko podjetnikov razmišlja o tem, ali bi izkoristili možnost, ki jo nudi nova zakonodaja, o ugotavljanju davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov v višini 70%. Odločitev vsekakor ni preprosta, saj ni jasno kakšne prednosti oz. slabosti ta možnost prinaša podjetniku. Sprašujejo se ali morda bi bilo bolje ostati pri vodenju knjigovodstva in ugotavljati davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali spremeniti način ugotavljanja davčne osnove. V katerem primeru bi plačevali več davka in/ali več prispevkov?
Nova zakonodaja sicer ponuja ugodnejšo različico ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov kot jo je omogočal prejšnji zakon. Zakonodaja, ki je veljala do 31.12.2012 je priznavala normirane odhodke v višini 25% vseh prihodkov, Zdoh 2L pa normirane odhodke zvišuje na 70% vseh prihodkov.
Cilj stroke, pri uvedbi »pavšalne obdavčitve« je bil vsekakor zakon, ki bi podjetnikom omogočal manj porabljenega časa pri administraciji ter več časa za posvečanje, iskanju in izvedbi posla. Prvotni predlog zakona je bil limit 400.000€ prihodkov ter priznani normirani odhodki v višini 80% vseh prihodkov. Ob sprejemu tega zakona ne moremo govoriti o pavšalni obdavčitvi, saj pavšal določa fiksen znesek plačila davčnih obveznosti (npr. subjekti do 25.000€ prihodkov X davka, subjekti do 50.000€ prihodkov Y davka, subjekti do 75.000€ prihodkov Z davka,…).
Na prvi pogled se zdi, da je nova zakonodaja ugodnejša za podjetnika, od prejšnje veljavne zakonodaje. Praktični izračuni obdavčitve nam dokazujejo, da je izbira ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov ugodnejša kot ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, le za peščico podjetnikov.
Prvi pomislek pri izbiri ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov je dejstvo, da je potrebno od vsakega prihodka plačati dohodnino, drugi pomislek je izključitev uveljavljanja VSEH olajšav (splošne, olajšave za vzdrževane družinske člane,…), ki sicer pripadajo podjetniku, tretji pomislek se nanaša na zelo nizek prag prihodkov, saj je postavljen na 50.000€,…
Pri vsemu skupaj ne gre le za višino plačila dohodnine ampak tudi za višino plačila prispevkov za socialno varnost, ki jo mora podjetnik plačevati v naslednjem letu. Že razlika med prvim in drugim razredom plačevanja prispevkov na letni ravni predstavlja več kot 700€ dodatnih izdatkov za podjetnika.
Če je bil cilj države pobrati več davka, je odgovor JASEN: večini davčnih zavezancev se ne splača biti normiranec. Obdavčitev je ugodnejša le v primeru, če so dejanski odhodki nižji od 70 % prihodkov, če NIMAMO vzdrževanih družinskih članov in če NIMAMO davčno nepokritih izgub iz preteklih obdobji.
Obdavčitev je ugodnejša predvsem za storitvene dejavnosti, kjer davčni zavezanec dejansko nima davčno priznanih odhodkov. Morebiti je ta način ugotavljanja davčne osnove dobrodošel tudi za storitveno dejavnost, ki jo davčni zavezanec opravlja kot dopolnilno dejavnost (popoldanski s.p.), predvsem zato, ker je potem obdavčitev cedularna in ne gre v zavezančevo sintetično dohodnino (dobiček podjetnika se v tem primeru ne sešteva letnemu dohodku iz zaposlitve oz. drugim dohodkom, ki jih je zavezanec zaslužil v preteklem koledarskem letu).
Preprostega splošnega odgovora na podlagi katerega bi se podjetniki lahko določili za eno ali drugo različico ugotavljanja davčne osnove NI, saj je zadeva večplastna.
Pred dokončno odločitvijo je pomembno, da posameznik prouči svoje stanje in se odloči na podlagi dejanskih izračunov.
Ste se prepoznali v “NORMIRANCU”? Potem se prijavite na naš seminar “Na kaj moram biti pozoren kot normiranec.”
Pripravil: Jure Filip, DATA d.o.o
[wpsr_facebook type=”send” showfaces=”0″ width=”150″]