Delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo mora biti opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Torej, če delodajalec želi, da bo delavec opravljal nadure, mora to možnost zapisati v pogodbo o zaposlitvi.
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) sicer določa, da mora delavec na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa v primerih izjemoma povečanega obsega dela, če je to potrebno za nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila škoda, poškodbe ali okvara, za varnost ljudi ter v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo.
[seminar id=”75350″ txt=”Če imate svoje podjetje, se morate ukvarjati tudi s kadrovanjem. Kako krmariti med vsemi podjetniškimi funkcijami v mikro in majhnih podjetjih, kjer nimate za vsako posebej zaposlenega človeka?”]
Delodajalec mora tako delo preko polnega delovnega časa odrediti pisno pred začetkom dela, izjemoma lahko to stori tudi ustno.
Nadurno delo sme trajati največ osem ur na teden, 20 ur na mesec in 170 ur na leto. Do 230 ur na leto lahko delavec opravlja nadurno delo, če pridobi delodajalec za vsak presežek izrecno pisno soglasje. Ob tem zakon pravi še, da lahko delovni dan traja največ deset ur. Vseeno pa je ta dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev lahko povprečna, v obdobju za šest mesecev.
[tweet]Imate skrajšan delovni čas zaradi starševstva? Nadure odpadejo.[/tweet]
Delo preko polnega delovnega časa ne pride vedno v poštev
Del zaposlenih pa nadurnega dela ne sme opravljati, delodajalec ga torej ne sme ne odrediti in ne zahtevati.
Zakon pravi, da delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa, če ga zakon delavca izrecno varuje. Gre za varstvo zaradi starševstva in nosečnosti ter zaradi starosti (starejši delavci, delavci, mlajši od 18. let). Ne sme ga naložiti niti tistemu delavcu, ki bi mu lahko nadurno delo poslabšalo zdravstveno stanje. Niti dela preko polnega delovnega časa ne sme naložiti, če delavec dela manj kot 36 ur na teden zaradi dela na takem delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe in zdravstvene okvare. Delodajalec nadurnega dela ne sme naložiti niti delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi. Sem sodijo tudi invalidi, ki delajo polni ali krajši delovni čas.
Čeprav zakon nikjer ne navaja izrecno, pa je po mnenju naše pravne službe v nasprotju z namenom skrajšanja delovnega časa tudi, da bi bilo delo preko polnega delovnega časa naloženo delavcu, ki ima skrajšan delovni čas zaradi starševstva in mu država plačuje del minimalnih prispevkov do polnega delovnega časa.
To možnost lahko starši izkoristijo do otrokovega tretjega leta oziroma do konca prvega razreda osnovne šole – več o tem smo pisali v prispevku Obveznosti delodajalca: Pravica do sorazmernega plačila prispevkov zaradi starševstva. Gre namreč za podobno analogijo kot v primeru popoldanskega s. p., ki ga starši, ki uveljavljajo pravico do polnega delovnega časa, ne morejo odpreti – več o tem v prispevku: Krajši delovni čas zaradi starševstva in popoldanski s. p. se izključujeta!.
Kdo pa lahko opravlja delo preko polnega delovnega časa?
Kot že omenjeno, lahko nadurno delo v skladu z zakonom opravljajo vsi zaposleni, ki imajo to opredeljeno v svoji pogodbi o zaposlitvi. Velikokrat nadurno delo urejajo tudi panožne kolektivne pogodbe, predvsem to, kakšna so nadomestila oziroma plačilo za nadurno delo.
Delo preko polnega delovnega časa pa lahko vseeno opravljajo zaposleni za krajši delovni čas, ki so zaposleni za manj kot 40 ur na teden zaradi manjših potreb delodajalca.
[wpsr_facebook]