Odbor DZ za zdravstvo naj bi na včerajšnji seji drugič obravnaval predlog Zakona o lekarniški dejavnosti, vendar so sklenili, da pred nadaljevanjem postopka opravijo javno predstavitev mnenj o zakonu. Predlog zakona dopušča, da se pri izvajanju dejavnosti ustvarja presežek, ki se porabi za opravljanje lekarniške dejavnosti in ne z namenom maksimiranja dobička.
[seminar id=”70696″ txt=”Sveži v poslu? Te vam vse, od A do Ž, Data razloži!”]
Predlog zakona izrecno določa, da se lekarniška dejavnost izvaja kot negospodarska dejavnost splošnega pomena, torej na nepridobiten način.
Ne glede na takšen temeljni princip pa zakon izrecno dopušča, da se pri izvajanju dejavnosti ustvarja presežek oziroma donos na vložena lastna sredstva, ki se bo porabil za opravljanje lekarniške dejavnosti. To pomeni, da poslovanje izvajalcev ni oziroma ne sme biti usmerjeno k maksimiranju dobičkov, ni pa absolutno prepovedano poslovanje z presežkom.
Mreža lekarniške dejavnosti
Na primarni lekarno zagotavlja občina ali več sosednjih občin ob določenih kriterijih, in sicer 6000 prebivalcev na lekarno in minimalno oddaljenostjo med lekarnami 400 metrov v mestnih območjih in 5 kilometrov izven mest z namenom zagotoviti še boljšo dostopnost prebivalstva do zdravil, mrežo na sekundarni in terciarni ravni pa določa država.
[tweet]Predlog Zakona o lekarniški dejavnosti izrecno določa, da se lekarniška dejavnost izvaja na nepridobiten način.[/tweet]
Kdo so izvajalci lekarniške dejavnosti?
Predlog zakona določa izvajalce lekarniške dejavnosti in določa, da lekarniško dejavnost izvajajo javni lekarniški zavodi, fizične ali pravne osebe s koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, bolnišnice, učna lekarna, lekarna v okviru vojske na podlagi dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti.
Predlog Zakona o lekarniški dejavnosti pa omejuje izvajalce lekarniške dejavnosti pri preskrbi zdravil ter prepoveduje t. i. vertikalno povezovanje izvajalcev lekarniške dejavnosti s pravnimi osebami, ki opravljajo dejavnost industrijske izdelave zdravil, medicinskih pripomočkov ter drugih izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ali dejavnost prometa na debelo z zdravili in medicinskimi pripomočki. Ob navedenem izvajalec lekarniške dejavnosti ne sme biti imetnik dovoljenja za promet z zdravilom.
Kdo vse dela v lekarni?
Ko vstopimo v lekarno, ima ta nekakšen svojevrsten vonj. Po sterilnem, po čistilih, po tabletih. Čeprav laično vsem pravimo “lekarnar” ali “farmacevt” pa se poklici, ki se skrivajo v ozadju, vendarle nekoliko razlikujejo. Farmacevt v javni lekarni – lekarnar pripravlja in izdaja predpisana zdravila na zdravniški recept, stranki svetuje in ji razloži osnovne podatke o zdravilu. Nabavlja zdravila in medicinske pripomočke. Farmacevtski tehnik v lekarni izdaja zdravila pod nadzorom magistra farmacije. Potem je tukaj še izraz farmacevtski tehnolog, ki se ga sicer enači z delom farmacevtskega tehnika, seveda pa ne moremo spregledati niti vodje lekarne.
O tem, da boste za lekarno potrebovali koncesijo, si lahko preberete v prispevku Standardna klasifikacija dejavnosti: Koncesije in licence (2. del).
[wpsr_facebook]