Zaradi trenutne situacije, ki v mnogih ljudeh vzbuja nezaupanje in dvom v naš bančni sistem, smo se na Finančnih Trgih odločili narediti pregled slovenskih bank, da ugotovimo, katera banka je najboljša za vas.
Glede na trenutno vprašljivo stanje NLB, NKBM in Abanke (največje tri), ter nekaterih ostalih bank (Factor banka in Probanka) smo želeli preveriti kateri banki je najpametneje zaupati svoj denar. Preverili smo, ali visoke obrestne mere, ki jih nekatere banke ponujajo za depozit, lahko odtehtajo vprašljivo varnost same banke.
Izbira banke je lahko za posameznika, ki ni vešč finančnih terminov, kar velik zalogaj. In ker gre za odločitev z dolgoročnimi (finančnimi) posledicami, smo za vas pripravili sledečo analizo.
Preverili smo trenutno najpomembnejši kriterij in sicer varnost bank. Upoštevali smo kapitalsko ustreznost bank, ali bodo potrebovale dokapitalizacijo zaradi slabega poslovanja, ali jim je v preteklih letih kljub krizi uspelo povečati bilančno vsoto, ali pa so poslovanje močno skrčile zaradi slabih kreditov.
Analiza varnosti bank je trenutno za marsikoga lahko zelo pomembna, saj je Evropska komisija sprejela smernice, ki bodo v primeru reševanja banke na udar postavile tudi depozite – podobno kot na Cipru. Če ne bo prišlo do dokapitalizacije, se lahko del dolgov in depozitov prisilno pretvori v kapital. To pa pomeni, da boste imeli namesto 100.000€ depozita sedaj samo npr. 80.000€ depozita in 20.000€ v delnicah banke (ki pa jih verjetno ne boste mogli takoj prodati, zagotovo pa ne za takšen denar).
Druga možnost, ki se je zgodila pred kratkim v Sloveniji je pa likvidacija banke. Factor banka in Probanka sta preko noči končali v procesu likvidacije, na srečo varčevalec (in nesrečo davkoplačevalcev) je država dala poroštvo na vse depozite. S tem sta Banka Slovenije in finančno ministrstvo poskusila omejiti negativen vpliv likvidacije ali celo paniko (masoven dvig depozitov iz bančnih račun in posledična nelikvidnost bank).
Analiza je sestavljena iz naslednjih sklopov:
V prvem delu je pregled stanja v bančnem sistemu, ki so ga naredili na Uradu za makroekonomske analize in razvoju v juniju letos.
Sledi ocena varnosti bank, kjer smo vsaki banki na podlagi izbranih kriterijev preračunali indeks varnosti. Višja vrednost indeksa pomeni višjo varnost, negativna vrednost pa kaže na višjo tveganost banke.
Nato sledi primerjava izbranih faktorjev, ki smo jih v analizi upoštevali. To so kapitalska ustreznost, donos na kapital po obdavčitvi in rast bilančne vsote.
V prispevku »Bo vaša banka prav tako likvidirana?« opišemo kako sama likvidacija deluje in ali se lahko zgodi tudi kateri drugi slovenski banki.
V preostalih prispevkih, »Ste prepričani v varnost depozitov?« ter »Cilj vsake banke …« podrobneje razložimo delovanje bank in nasploh trenutne situacije v Sloveniji.
Analizo zaključimo s prispevkom »Slaba banka za povprečnega Janeza«, kjer opišemo delovanje DUTB in kako bo to vplivalo na banke same.
Upamo, da vam bo ta analiza dala dovolj znanja, da boste znali prepoznati katera banka je tvegana in katera varna, ne samo v trenutni situaciji ampak tudi v prihodnjih letih.
Srečno!
Ekipa Finančni Trgi
Umar: pregled stanja v bančnem sistemu
Razmere v slovenskem bančnem sistemu ostajajo zaostrene. Maja se je obseg kreditov domačim nebančnim sektorjem zmanjšal za okoli 200mioEUR, kar je bilo najvišje znižanje v letošnjem letu. Dobra polovica znižanja je posledica razdolževanja podjetij in NFI, še naprej se postopoma razdolžujejo gospodinjstva.
V prvih petih mesecih letos se je tako obseg kreditov domačim nebančnim sektorjem znižal že za okoli 850 mio EUR, medtem ko se je ta v enakem obdobju lani še povečeval, in sicer izključno zaradi povečanega zadolževanja države. Pritiski, povezani z zapadanjem tujih obveznosti, so se maja nekoliko povečali, še naprej ostajajo tudi likvidnostni pritiski povezani z odlivom vlog gospodinjstev, medtem ko se je obseg vlog države v maju zaradi izdaje dveh dolarskih obveznic precej povečal. Kakovost bančne aktive pa se še naprej poslabšuje.
Gospodinjstva so se v maju v primerjavi s predhodnima mesecema precej močneje razdolževala pri domačih bankah. Znižanje obsega kreditov gospodinjstev je znašalo 34,0 mio EUR. Ponovno se je zmanjšal obseg vseh vrst kreditov, in sicer obseg potrošniških kreditov in kreditov za ostale namene za skupno 26,6 mio EUR, stanovanjski krediti pa so se znižali za 7,4 mio EUR. Obseg kreditov gospodinjstev se je v prvih petih mesecih letos znižal že za okoli 160 mio EUR, tako da se je razdolževanje v letošnjem letu glede na enako obdobje lani več kot podvojilo.
Podjetja in NFI so se maja razdolževala pri domačih bankah v višini okoli 110 mio EUR. Še naprej se pretežno razdolžujejo podjetja, medtem ko se je razdolževanje NFI po visokem aprilu v maju ponovno umirilo. Obseg kreditov podjetij in NFI se je v prvih petih mesecih letos znižal že za dobrih 620 mio EUR, kar je približno petkrat toliko kot v enakem obdobju lanskega leta.
Po visokem marčevskem zadolževanju podjetij in NFI na tujem se je to aprila močno umirilo. Mesečni neto prilivi so znašali 1,7 mio EUR. Podjetja so se v obliki dolgoročnih kreditov neto zadolžila za 2,7 mio EUR. Podjetja in NFI so se tako v prvih štirih mesecih letos na tujem neto zadolžila za dobrih 580 mio EUR. Razlike med domačimi in tujimi obrestnimi merami za kredite podjetjem in NFI so se aprila močneje okrepile (za dobrih 30 b.t.), na okoli 240 b.t.
Banke so aprila ponovno neto odplačevale tuje obveznosti. Skupna neto odplačila so znašala okoli 45 mio EUR, okoli 60 % teh neto odplačil je povezanih z odplačili obveznic. Banke so zmanjšale tuje vloge, medtem ko so bila neto odplačila tujih kreditov precej skromna. Neto odplačila tujih obveznosti so v prvih štirih mesecih letos znašala približno 430 mio EUR, kar dosega približno dve petini razdolževanja bank v enakem obdobju lani.
Zniževanje obsega vlog gospodinjstev v bankah se je maja glede na pretekle mesece sicer nekoliko umirilo, a je bilo še vedno na razmeroma visoki ravni, zaradi izdaje dolarskih obveznic pa se je povečal obseg vlog države. Obseg vlog gospodinjstev se je znižal za dobrih 80 mio EUR. Še naprej se poslabšuje ročnostna struktura vlog gospodinjstev, saj se znižujejo tako kratkoročne vloge kot tudi dolgoročne vloge, medtem ko se povečuje le obseg vlog čez noč.
V petih mesecih letos se je obseg vlog gospodinjstev znižal že za okoli 330 mio EUR, medtem ko se je v enakem obdobju lani njihov obseg še povečal, in sicer za okoli 130 mio EUR. Zaradi izdaje dolarskih obveznic sta se maja povečala obseg vlog države pri poslovnih bankah (okoli 1 mrd EUR) in Banki Slovenije (za 1,4 mrd EUR). Vloge države v poslovnih bankah so se v petih mesecih letos povečale za okoli 1,2 mrd EUR, medtem ko so se v enakem obdobju lani znižale za okoli 260 mio EUR.
Po marčevskem znižanju se je aprila obseg slabih terjatev ponovno povečal, tokrat za okoli 65 mio EUR. Prirast je bil v veliki meri posledica slabšanja kakovosti terjatev v strokovnih znanstvenih in tehničnih dejavnostih ter predelovalnih dejavnostih, medtem ko do drugih dejavnosti ni bilo zaznati izrazitejšega slabšanja kakovosti terjatev. Delež slabih terjatev v celotni izpostavljenosti se je tako aprila povečal za 0,5 o. t., na 15,0 %.
K temu pa je pomembno prispevalo tudi odplačevanje najbolj kakovostnih terjatev, razvrščenih v bonitetni razred A. Banke v zadnjih mesecih ponovno okrepljeno oblikujejo dodatne oslabitve in rezervacije, ki so maja znašale okoli 105 mio EUR, v petih mesecih letos pa že skoraj 290 mio EUR, kar je le še za slabih 5% manj kot v enakem obdobju lani.
Ocena varnosti
Da bi preverili varnost banke, je bilo potrebno v njihovih letnih poročilih preveriti več različnih faktorjev. Primerjali smo kapitalsko ustreznost bank, donos na kapital po obdavčitvi, ter rast bilančne vsote. Ti faktorji so pri ocenah tveganja bank eni najpomembnejših in najlažje se jih da primerjat. Pri drugih faktorjih, kot je delež slabih naložb imajo banke preveč proste roke, zato je lahko primerjava nepoštena, saj ne odraža popolne ocene tveganosti.
Ocena je sestavljena iz seštevka donosa na kapital, rasti bilančne vsote in kapitalske ustreznosti. Takoj lahko opazimo, da negativen donos na kapital zniža oceno, podobno je pri negativni spremembi bilančne vsote. Višja kapitalska ustreznost ima pa na oceno pozitiven učinek, saj so banke z višjo ustreznostjo bolj varne.
Prvi graf prikazuje situacijo v slovenskem bančnem sistemu, na podlagi omenjenih treh dejavnikov. Predstavlja torej celosten pregled, ki omogoči hitro razlikovanje med varnimi in tveganimi bankami.
Že na grafu vidimo, da se banke skoraj po polovici delijo na varne in tvegane banke. Po pričakovanjih so slovenske banke veliko bolj tvegane kot pa tuje.
Na sredini najdemo Deželno banko, Hypo in Sparkasse banko. Gre za banke, katerih rezultati nas niso ravno prepričali, a se ne uvrščajo med najbolj tvegane.
Na dnu lestvice se nahajajo NKBM, Probanka, Abanka, NLB in Factor banka. Dve izmed najslabše ocenjenih bank sta pred kratkim bili poslani v postopek nadzorovane likvidacije (kar tudi kaže na ustrezen izbor faktorjev pri ocenjevanju varnosti).
Manjše razlike ocen so na varnejši polovici grafa, kjer so si ocene varnosti bank bližje ena drugi.
Najvišjo varnost po izbranih kriterijih vam ponuja Sberbank (visoko oceno ima predvsem zaradi visoke rasti bilančne vsote), na drugem mestu pa je Delavska hranilnica (prav tako je imela visoko rast bilančne vsote). Tesno jima sledi Hranilnica Lon.
Če upoštevamo samo klasične banke (in ne tudi hranilnic ali SID banke), je na prvem mestu Sberbank, nato pa sledijo BKS Bank, Banka Koper, SKB banka in pa UniCredit. Opazimo lahko, da so vse banke večinoma v tuji lasti, iz česar lahko sklepamo, da imajo boljši risk-management.
V nadaljevanju sledijo analiza po posameznih faktorjih in pripadajoči grafi z ugotovitvami.
Kapitalska ustreznost
Prvi faktor, ki smo ga preverili je kapitalska ustreznost, ki nam pokaže kako je banka pripravljena na potencialne izgube – višji kot je kapital, manjša je verjetnost težav v banki zaradi izgub. Ustreznost se izračuna z razmerjem med kapitalom in tveganju prilagojeno aktivo. Bolj kot je aktiva tvegana (slabši kot so krediti), več kapitala potrebuje banka.
Če upoštevamo vodilo, da kapitalska ustreznost pod 10% pomeni tvegano banko vidimo, da so tvegane banke 4 in sicer Probanka, NKBM, Factor banka in Abanka Vipa.
Najmanj kapitalsko ustrezna je Probanka z 8,33%, najbolj pa BKS Bank z 15,92%.
BKS Bank na drugem mestu sledi SID banka z 14,23%, na tretjem je Gorenjska banka s 14,07% kapitalsko ustreznostjo.
Povprečna vrednost kapitalske ustreznosti v slovenskem bančnem sistemu je 11,9%.
To pomeni, da je 10 bank pod povprečjem in 11 bank nad povprečjem. Na grafu to pomeni, da so vse banke levo od (in vključno z) Hranilnico Lon pod povprečjem, banke desno od nje pa nad povprečjem.
Donos na kapital po obdavčitvi
Analizo smo nadaljevali z drugim faktorjem in sicer donosom na kapital po obdavčitvi. Tukaj smo želeli preveriti, katere banke so v letu 2012 kljub težkim razmeram na trgu uspele narediti dobiček, katere manjšo in katere banke večjo izgubo.
Razmerje med donosom in kapitalom nam pokaže koliko kapitala je bilo izgubljenega zaradi slabih kreditov (in posledičnih izgub) oz. za koliko se je kapital povišal v primeru pozitivnega donosa.
Ponovno vidimo, da se banke delijo skoraj po polovici, s tem da je ena banka več na strani tistih, ki so naredile izgubo. Druga lastnost, ki jo lahko razberemo iz grafa je, da so odstopanja od 0% bistveno večja na strani izgub, kar pa je razumljivo glede na razmere na trgu.
Dobiček so ustvarile banke, ki so bile najmanj izpostavljene slabim kreditom, saj posledično niso imele visokih odpisov. Najvišji donos na kapital (od klasičnih bank) je beležila BKS Bank, sledila je Banka Koper. Od hranilnic so vse tri pri vrhu lestvice zaradi visokih dobičkov.
Največ izgube je tako ustvarila NKBM in sicer je njen donos na kapital po obdavčitvi 62,15%, medtem ko je najvišji dobiček zabeležila Hranilnica Lon z 14,69% donosa na kapital po obdavčitvi.
Rast bilančne vsote
Zadnji faktor, ki smo ga preverili je rast bilančne vsote. V primeru da je rast pozitivna to nakazuje širjenje delovanja banke, ki je pozitiven znak za poslovanje banke glede na tržne razmere v zadnjem obdobju.
Kadar je rast bilančne vsote negativna, banka ne dobiva povrnjena vsa sredstva, ki jih je namenila za kredite (visoki odpisi), kar se pozna v vedno slabšem poslovanju banke – posledično tudi varnosti banke.
V primerjavi z grafom Donos na kapital po obdavčitvi v %, na tem grafu prevladujejo banke, ki so pod 0%. Od 21 ocenjenih bank, ima kar 14 bank negativno rast.
Največji preskok je ponovno viden na koncu lestvice in sicer tokrat na strani pozitivne rasti. Razlika je najbolj opazna med 4. mestom, ki ga zaseda Banka Sparkasse (3%) ter prvimi tremi mesti- Hranilnica Lon (9%), Delavska hranilnica (20%) in Sberbank (32%). Vse tri so med najmanjšimi bankami.
Glede na faktor rast bilančne vsote, se je najbolje odrezala Sberbank (rast 32%) in najslabše Abanka Vipa s padcem bilančne vsote -15%.
Bo vaša banka prav tako likvidirana?
V slovenskem bančnem sistemu so se stvari končno začele premikati – Banka Slovenije je skupaj s finančnim ministrstvom organizirala likvidacijo dveh slovenskih bank – Probanke in Factor banke. Obe banki sta imeli ogromne težave pri zbiranju sredstev za dokapitalizacijo, saj sta obe bili kapitalsko neustrezni.
Sama likvidacija pomeni, da bosta banki imeli odprta vrata še nekaj časa (omenja se dve leti), v tem obdobju pa bodo vsi varčevalci dobili povrnjene depozite. Kar bo preostalo sredstev od prodaje naložb in kreditov, ter odplačanih kreditov, bodo dobili povrnjeno lastniki obveznic.
Lastniki delnic obeh bank bodo izgubili celotno investicijo, saj so bo kapital banke izbrisal.
Depoziti, ki so bili na bankah, bodo izplačani varčevalcem v popolnosti, saj je dala država garancijo na vse depozite, tako fizičnih in pravnih oseb, ne glede na višino depozita. Tukaj se lahko takoj vprašamo, zakaj moramo znova davkoplačevalci reševati podjetja, ki so naredila slabo naložbo v depozit, brez da bi ocenila tveganje. Vprašamo se lahko, ali gre za reševanje depozitov tajkunov ali dejansko za reševanje bančnega sistema…
Po ocenah varnosti (v tej analizi), ki jih sestavimo iz kapitalske ustreznosti, donosa na kapital in rasti bilančne vsote, sta bili obe banki na repu lestvice varnosti. Takoj se nam poraja vprašanje ali se lahko likvidacija zgodi tudi kateri drugi slovenski banki, ki ima zelo nizko oceno varnosti.
V povprečju imajo največje tri slovenske banke nižjo oceno kot pa Probanka in Factor banka, kar pomeni, da je lahko na udaru zelo velik delež slovenskih depozitov. V primeru likvidacije ene izmed večjih bank, Abanka že išče sredstva za dokapitalizacijo, bo država težko zagotovila sredstva za reševanje vseh depozitov.
Bolj verjeten scenarij je t.i. »bail-in« oz. Ciprski scenarij, kjer se delež dolgov, vključno z delom depozitov nad 100.000€ prisilno pretvori v kapital. Posledično bodo imeli varčevalci del sredstev popolnoma nelikviden ali pa ga bodo tudi izgubili.
Zelo zanimivo bo spremljati, od kod bodo prišla sredstva za dokapitalizacijo bank, saj je zahtevana donosnost na slovenske obveznice že zelo visoka (6,7 odstotka). Bodo trgi sploh pripravljeni posoditi državi sredstva, ki jih nujno potrebuje za dokapitalizacije?
Kaj bo sledilo, če država sredstev ne uspe zbrati – po vsej verjetnosti ciprski scenarij, saj je tudi Evropska komisija izdala smernice, da preferirajo takšen način dokapitalizacij.
Ste še vedno popolnoma prepričano v varnost vaših depozitov?
Ste prepričani v varnost depozitov?
Slovenske banke so, kot lahko beremo v medijih, ene bolj tveganih bank. Predvsem jim tveganost zvišujejo slabi krediti, ki so jih odobrili v času gospodarske ekspanzije. To je pa pripeljalo do tega, da veliko bank potrebuje dokapitalizacijo, vendar pa lastniki nimajo dovolj denarja, da bi sami dokapitalizirali, investitorjev pa na žalost ni.
Če ni denarja za povečanje kapitala s strani obstoječih lastnikov in tudi investitorjev, nastane velik problem. Ta problem lahko nastane pri nas, rešitev pa zgleda podobno kot na Cipru – prisilna konverzija dolga in depozitov v kapital. Kaj to pomeni za nas varčevalce?
Poglejmo si najprej kako banka deluje. Banka se financira iz treh glavnih virov – kapitala, dolga in depozitov. Kapital ob ustanovitvi banke vplačajo lastniki, nato se pa banka zadolži z izdajanjem obveznic na trgu ali pa pri drugih bankah. Dodatno in glavno financiranje pa prihaja iz depozitov, ki jih varčevalci naložijo na svoje bančne račune.
Nato se ti depoziti in ostali dolgovi posojajo naprej gospodarstvu in gospodinjstvom, seveda po višji obrestni meri kot si je banka izposodila denar (obrestna mera na kreditu bo vedno višja kot pa na depozitu). Razliko v obrestnih merah banke pospravijo v svoj žep v obliki dobička. Dobiček je pa tisti, ki veča kapital banke, izguba pa tista, ki ga manjša.
V primeru prevelikih izgub, ki nastanejo zaradi slabih kreditov banke, se kapital močno zmanjša in lahko upade pod regulativni minimum. Če se to zgodi, bodo Banka Slovenije in druge institucije zagnale vik in krik, da se mora banka dokapitalizirati. In smo prispeli do prej opisanega stanja v Sloveniji – banke potrebujejo dodaten kapital, lastniki ga pa nimajo (več).
Evropska komisija je sprejela smernice, ki bodo na udar postavile tudi vaše depozite v primeru reševanja banke – podobno kot na Cipru. Če ne bo prišlo do dokapitalizacije, se bo del dolgov in depozitov prisilno pretvoril v kapital. To pa pomeni, da boste imeli namesto 100.000€ depozita sedaj samo npr. 80.000€ depozita in 20.000€ v delnicah banke (ki pa jih verjetno ne boste mogli takoj prodati, zagotovo pa ne za takšen denar).
Cilj vsake banke je…
je imeti oziroma narediti na koncu leta dobiček za lastnike. Da bi razumeli od kod dobiček (ali izguba v primeru slovenskih bank), si poglejmo kako banke delujejo.
Banka se ustanovi podobno kot vsako podjetje – z začetnim kapitalom. Ta je določen z regulativo in je veliko večji kot pa v primeru klasičnega d.o.o.-ja ali delniške družbe. Drug vir financiranja (poleg kapitala) so dolgovi. Ti so lahko v različnih oblikah – kot kredit pri drugi banki, kot obveznice prodane investitorjem ali pa kot depoziti varčevalcev.
Ta zbrani denar (kapital + dolgovi) nato management skupaj z zaposlenimi posodi naprej gospodarstvu in gospodinjstvom v obliki raznovrstnih kreditov. Seveda za to zaračunajo višjo obrestno mero, kot pa jo plačajo pri virih financiranja. Ta razlika v obrestnih merah je pa glavni prihodek (oz. dobiček) banke.
Kapital je regulativno določen predvsem iz razloga, da banka ne propade čez noč in deluje kot varnostni mehanizem ob izgubah. Recimo, da ima banka 10% kapitala, 20% dolgov do drugih bank in 70% depozitov.
Ko banka kreditira gospodarstvo, bo v času gospodarske rasti načeloma dobila vse kredite poplačane, kar pomeni, da bo naredila dobiček (če nima drugih stroškov previsokih). V času recesije, ko podjetja propadajo, se delež slabih kreditov (tistih, ki niso poplačani) močno poveča in ima banka posledično izgube. Tako kot pri dobičku, je tudi pri izgubah kapital tisti, ki se spremeni.
V času gospodarske rasti lahko banka brez težav naredi 20% donosnost kapitala. Ob predpostavki, da ima razliko med viri financiranja in krediti, ki jih daje naprej 2% (druge stroške zanemarimo), in vsi kreditojemalci kredite redno odplačujejo, bo banka naredila 2% donosa na celotno bilanco. To pa je 20% na kapital, ki predstavlja le desetino bilance.
Težava pa nastane takrat, ko kreditojemalci prenehajo odplačevati kredite. V primeru, da samo 5% kreditov bankrotira, je izguba kar 50%! Kapital se razpolovi, posledično je potrebna dokapitalizacija, saj regulatorji zaženejo vik in krik (situacija v Sloveniji zadnjih 2-3 let).
Težava je tukaj še dodatna, saj se zaradi tega banka težje zadolžuje pri drugih bankah ali na trgu – obrestne mere zanjo so lahko zelo visoke (previsoke, da bi se ji splačalo zadolžiti) ali pa ji sploh nihče ni pripravljen posoditi. Takrat banka zviša obrestne mere na depozite v želji, da privabi nove depozite.
V primeru, da lastniki ne morejo financirati dokapitalizacije, lahko pride do “propada” banke. V tem primeru Banka Slovenije (regulator) organizira prevzem banke s strani neke druge banke, v procesu lastniki izgubijo celoten kapital, deloma pa trpi tudi dolg (odvisno od velikosti izgub). Lahko pa se zgodi t.i. “ciprski scenarij” ali “bail-in”, ko se del dolga prisilno pretvori v kapital. Posledično lahko varčevalci na banki izgubijo del depozitov, kot se je to zgodilo na Cipru.
Slaba banka za povprečnega Janeza
Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) oz. “slaba banka” je način očiščenja bančnega sistema slabih kreditov, ki so se nabrali v zadnjih letih (predvsem pred krizo).
V času pred krizo so banke (predvsem tri največje slovenske banke) dajale kredite podjetjem brez dovolj visokih garancij. Ob visoki gospodarski rasti je bila tudi rast podjetij visoka in posledično so lahko vsi bolj ali manj uspešno odplačevali te dolgove. Takšno stanje je pri nas trajalo kar nekaj časa, rast posojil je strmo naraščala predvsem od leta 2003 pa do 2007.
Čezmerno zadolževanje je tako postalo orodje za obračunavanje slovenskih bank, ki so med seboj tekmovala, kdo bo posodil podjetjem več posojil in na ta način izkazal višji dobiček ob koncu leta. Vendar pa ob tem početju niso upoštevali nezanemarljivih tveganj, kot so nižja gospodarska rast ali celo recesija.
Ko je do krize prišlo, so bankirji nehali kreditirati gospodarstvo, podjetja so se znašla pred prepadom – prezadolžena z vedno nižjimi prihodki. Veliko jih je propadlo, kar je banke močno udarilo po bilancah. Visoke izgube so nižale kapital bank, zaradi česa so potrebovale dokapitalizacije. Te so bile izvedene iz strani dosedanjih lastnikov – države, kar pomeni da smo davkoplačevalci reševali napake, ki so jih bankirji naredili v preteklosti s prekomernim kreditiranjem.
Ker pa so naše tri največje banke sistemsko pomembne – to pomeni, da bi padec ene povzročil domino efekt, ki bi krizo še bolj poglobil – je v interesu vseh te banke rešiti. Reševanje bančnega sistema je lahko narejeno na več načinov. Prvi je direktna dokapitalizacija, ki zahteva veliko denarja, ki bi si ga morala država izposoditi na trgu.
Tukaj nastane problem, saj so zahtevani donosi na državne obveznice že tako visoki in bi dodatno zadolževanje bilo še dražje ali celo nemogoče. Poleg tega je pa stanje v slovenskem bančnem sistemu specifično, saj je država že lastnica nekaterih bank in z dokapitalizacijo ne bi “kaznovala” lastnikov za slabo upravljanje z banko, ampak bi samo reševala svoj interes v bankah.
Drugi način je t.i. “living will” (oporoka), kjer banke podrobno opišejo postopek bankrota z namenom, da ne pride do širitve krize med druge banke. Centralna banka v tem primeru prevzame banko v bankrotu, jo po opisanem postopku razbije na več delov, delujoče dele proda investitorjem, propadle pa likvidira.
Tretji način je pa t.i. slaba banka, ki jo izvaja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) pri nas. Namen slabe banke oz. DUTB je odkupiti slabe terjatve (kredite, ki niso bili odplačani in zasežene nepremičnine ipd.) od bank po tržni ceni zato, da se jih banke rešijo in dobijo denarna sredstva v zameno (ali državne obveznice, ki jih lahko prodajo) takoj in ne šele čez nekaj let, ko jim uspe vse terjatve izterjati po naravni poti (oz prodati nepremičnine na trgu).
DUTB po nakupu nasedlih naložb začne s postopkom odprodaje na trgu, ki pa bo razvlečeno čez nekaj let – zato, da ne pride do t.i. “fire-sale”, ko se naenkrat prodaja ogromno število npr. nepremičnin in to povzroči ogromen padec cen. DUTB ima torej čas, da proda nasedle naložbe in po možnosti še naredi dobiček ob prodaji.
Izvedba slabe banke bo izboljšala bilance bank, saj se bodo slabi krediti prenesli na slabo banko, vendar pa to še ne pomeni, da bo gospodarstvo takoj na boljšem, saj bodo bilance podjetij ostale nespremenjene. Na srednji do daljši rok pa lahko pričakujemo lažjo dostopnost in cenejše kredite, tako za gospodarstvo kot tudi za gospodinjstva.
Davkoplačevalci bomo pa celoten projekt morali financirati skozi višje davke, saj bo potrebno vrniti izposojen denar iz prodaje obveznic na trgu, s katerim se namerava slaba banka financirati. Dodatno bo pa potrebno še dokapitalizirati največje banke po prenosu slabih terjatev, kar bodo dodatni stroški za davkoplačevalce. Ocene za celotno izvedbo slabe banke se gibljejo med 3 in 10 milijardami evrov.
Kako hitro se bodo učinki slabe banke pokazali na denarnicah davkoplačevalcev je seveda odvisno od tega, kdaj se bo naredil prenos slabih terjatev in kdaj bodo večje banke dokapitalizirane (in v kakšni meri). Ko bodo bilance bolj stabilne, bodo banke kmalu začele bolj kreditirati gospodarstvo, kar ponavadi pripelje do višje gospodarske rast. Negativne posledice reševanja bančnega sistema pa davkoplačevalci čutimo že sedaj, saj se trošarine in davki povečujejo in se bodo tudi v prihodnje.
To, da do reševanja bančnega sistema (v takšni ali drugačni obliki) ni prišlo pravočasno, ima ogromen vpliv na celotno gospodarstvo in davkoplačevalce. Če bi leta 2009 ali 2010, Banka Slovenije ugotovila, da so slovenske banke v zelo slabem stanju in jih takrat prisilila, da si izboljšajo bilance s pomočjo slabe banke, bi sedaj podjetja in posamezniki lahko brez težav pridobivali kredite, gospodarska rast bi bila višja, brezposelnost verjetno malo nižja, tudi država bi se zadolževala po nižjih obrestnih merah.
Trenutno zavlačevanje je znova politične narave, na kar so opozorili tudi iz Evropske komisije. Težava se je pojavila v tem, da je NLB poskusila prenesti slabe terjatve na DUTB po previsoki ceni, kar bi pomenilo direktno subvencijo s strani davkoplačevalcev. Za primer si vzemimo kredit v višini 10 mio €, zavarovan z nepremičninami. Ker je podjetje propadlo, je sedaj ta terjatev vredna nekaj manj, tudi zaradi tržnih razmer na nepremičninskem trgu.
Če bi banka šla na trg prodajati te nepremičnine, bi dobila recimo samo 5 mio €, sedaj pa želijo prenesti te nepremičnine na DUTB po ceni recimo 8 mio €. To pomeni, da bo DUTB preplačala zasegle nepremičnine za 3 mio € oz. da bo banka dobilo toliko več za te nepremičnine. Do tega seveda ne bi smelo priti, saj želimo, da DUTB po tržnih cenah prevzame nasedle naložbe (slabe terjatve) in s časom izterja čim večji delež (po možnosti še naredi dobiček).
Švedska je na primer uporabila model slabe banke pri reševanju svoje bančne krize leta 1992, ko se je bančni sistem znašel pred prepadom. Takrat so odkupili slabe terjatve od bank, lastnike pa prisilili v izgube (lastniki obveznic in depoziti so ostali nedotaknjeni), država je pa še nato dokapitalizirala banke.
Celotni stroški so bili na začetku 4% BDP, nato so se znižali (zaradi kasnejših dobičkov bank in prodaje bank po višji ceni) na ocenjen razpon med 0% in 2%. Glede na to, da so nekateri izmed teh strokovnjakov, ki so bili vodilni pri reševanju skandinavskih bank sedaj v vodstvu pri slovenski slabi banki, jih je potrebno samo poslušati in upoštevati njihovo mnenje glede same izvedbe, kar pa zgleda, da se (še) ne dogaja.
Celotna analiza je dostopna tudi v PDF datoteki. Ogledate si jo lahko s klikom na to povezavo.
Opozorilo o tveganju
Analiza bank je bila narejena na podlagi podatkov pridobljenih na spletnih straneh samih bank in njihovih letnih ali medletnih poročilih. Ugotovitve, ki so jih podatki pokazali lahko odstopajo od realnega stanja, zaradi neažurnosti spletnih strani bank in dodatno zaradi možnosti posebnih dogovorov ob individualnem posvetu v poslovalnicah bank.
Pri oceni varnosti bank je potrebno upoštevati, da so analize narejene na podlagi objavljenih podatkov, katerih ažurnost je ponovno odvisna od posamezne banke.
Pri oceni stroškov smo upoštevali najosnovnejšo obliko računov, vendar se le-ti razlikujejo med bankami, saj vključujejo različne storitve (popolna primerjava ponovno ni mogoča). Pomembno je tudi dejstvo, da bi se stroškovna analiza lahko razlikovala od nastale, če bi izbrali drugo obliko računov, ki ponujajo več storitev.
Za svoje odločitve sprejemate popolno odgovornost. Dokument ni mišljen kot priporočilo, temveč kot prikaz trenutnega stanja v slovenskem bančnem sistemu.
Luka Gubo, Finančni trgi