Vlada RS je zavrnila nadaljnjo obravnavo zakona, s katerim so želeli poslanci s prvopodpisanim Matejem Toninom (NSi) omejiti odgovornost delodajalcev za okvaro zdravja ali smrti delavca.
Poslanci so pripravili predlog spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katerim so želeli omejiti odgovornost delodajalcev oziroma možnost Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pri vlaganju regresnih zahtevkov zoper delodajalce.
[seminar id=”70680″ txt=”Ena od obveznosti delodajalcev, ki jo boste morali najprej dokazati, je, da imajo vsi delavci opravljeno izobraževanje in zdravja in varnosti na delovnem mestu.”]
Po trenutni zakonodaji lahko ZZZS zahteva povrnitev škode – v primeru prometne nesreče od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je povzročil poškodbe ali smrt, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, v vseh drugih primerih pa od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt pri ZZZS zavarovane osebe (torej vseh vključenih v obvezno zdravstveno zavarovanje). Od delodajalcev lahko torej ZZZS zahteva povrnitev škode, povzročene pri delu ali v zvezi z delom, od delavca pa, če je ta povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe s kaznivim dejanjem.
To ZZZS že nekaj le intenzivno počne, o tem pa smo že pisali v prispevku Regresni zahtevek: ko zavarovalnica izstavi račun.
Odgovornost delodajalcev ne bo omejena!
Vlada je predlog zakona zavrnila, ker, kot so zapisali v obrazložitvi »spreminja temeljno načelo odškodninskega prava, da naj škodo v povzročeni višini povrne tisti, ki jo je povzročil«. Dodali so, da predlog zakona prav tako nasprotuje temeljnim načelom Zakona o varnosti in zdravju pri delu, posega pa tudi v temeljne obveznosti Zakona o delovnih razmerjih.
Po zavrnjenem predlogu zakona bi lahko ZZZS od delodajalcev zahteval povrnitev stroškov zdravljena le takrat, ko je bila bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker je delodajalec naklepno oziroma»namenoma ali iz hude malomarnosti opustil izvajanje ukrepov za varnost ali zdravje pri delu, ustrezne higiensko-sanitarne ukrepe ali druge ukrepe, predpisane ali odrejene za varnost ljudi«. Zakon bi omejil tudi odgovornost delodajalcev, z omejitvijo višine povzročene škode iz hude malomarnosti na 20-kratnik najnižje pokojninske osnove. Predlagatelji predlagajo tudi, da delodajalec ne bi odgovarjal za škodo, če so bili bolezen, poškodba ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu, delodajalec pa se možnosti nastanka škode ni zavedal.
Vlada delodajalcem ne želi »poslati napačnega sporočila«
»Predlagana rešitev nehote zbuja občutek, da je edini cilj, ki ga predlog zakona zasleduje, ekonomska zaščita položaja delodajalcev, pozablja pa, da je v razmerju delavec – delodajalec delavec vedno šibkejša stranka,« pojasnjujejo v vladi, Dodajajo, da je to razlog, zakaj veljavna zakonodaja poudarja načela varnega delovnega okolja, odgovornosti delodajalca in tudi delavca v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.
»Omejitev odškodninske odgovornosti in višine odškodnine po mnenju Vlade RS delodajalcem daje napačno sporočilo glede obveznosti pri vzpostavljanju in zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu,« so še izpostavili dodaten razlog za zavrnitev predloga zakona v Vladi RS. Ocenjujejo tudi, da je trenutna ureditev, ko se mora odgovornost in višina odškodnine določiti na sodišču, pravilna.
ZZZS je sicer v letu 2013 z regresnimi zahtevki do delodajalcev preko sodišča izterjala 1,213 milijona evrov, v letu 2014 1,456 milijona evrov, v letu 2015 pa slabega 1,177 milijona evrov.
[wpsr_facebook]