Cene se določajo z določenimi metodami
Cene, ki jih povezane osebe določajo ob izmenjavi blaga in storitev, so odvisne od izbrane metode. Za cene med povezanimi osebami se uporablja tudi izraz transferne cene. Transferne cene se določajo s pomočjo petih priznanih metod OECD, ki jih našteva tudi 16. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO).
Standardne transakcijske metode:
- metoda primerljivih prostih cen (CUP/CUT)
- metoda preprodajnih cen (RPM/R-)
- metoda dodatka na stroške (CPM/C+)
Metodi transakcijskega dobička:
- metoda stopnje čistega dobička (TNNM)
- metoda porazdelitve dobička (TPSM)
Izbira metode transferne cene
Upoštevajoč prednosti in slabosti posamezne metode za določanje transferne cene se povezane osebe praviloma odločajo za uporabo tradicionalnih transakcijskih metod. Pri teh gre za najneposrednejše ugotavljanje ali so pogoji v transakcijah v skladu z neodvisnim tržnim načelom. Tudi OECD smernice so bolj naklonjene standardnim transakcijskim metodam. Kakorkoli, metode transakcijske dobička so primernejše za povezane transakcije, v katerih vsaka od strank prispeva pomembno dodano vrednost ali kadar ni na voljo notranjih primerljivk in ni mogoče pridobiti nikakršnih informacij oziroma so javno razpoložljive nezanesljive.
Preberite tudi: Dodatek za delovno dobo
Metoda primerljivih prostih cen
Ta metoda se običajno uporablja pri povezanih osebah, kjer gre za transakcije blaga (nakup/prodaja). Pri uporabi metode se primerjajo cene, zaračunane za blago povezanim osebam s cenami, zaračunanimi nepovezanim osebam. Seveda v enakih ali primerljivih okoliščinah. Pri določanju cene s to metodo je tudi pomembna cena na trgu. Gre za najneposrednejši in najzanesljivejši način uporabe neodvisnega tržnega načela in se mora uporabiti kot prednostna, pred vsemi drugami metodami.
Vas zanima kako odpreti s.p. ali d.o.o.?
Metoda preprodajnih cen
Pri tej metodi se kot izhodišče upoštevajo cene, po katerih so bila sredstva, kupljena od povezane osebe, prodana nepovezani osebi. Transferne cene se določijo tako, da se od končne prodajne cene nepovezani osebi odšteje razlika v ceni, ki jo v enakih ali primerljivih okoliščinah na trgu dosegajo nepovezani preprodajalci. Na velikost razlike v ceni običajno vplivajo funkcije, ki jih opravlja preprodajalec, ali opravlja le najnujnejše ali pa prevzema vse pomembne funkcije in tveganja. Zato se ta metoda najlažje uporabi, če preprodajalec v transakciji ne doda bistvene dodane vrednosti.
Informativni izračun za normirance
Metoda dodatka na stroške
Transferne cene se po tej metodi določijo tako, da se stroškov dobavitelja v povezani transakciji, prišteje ustrezen dodatek, ki ga v enakih ali primerljivih okoliščinah na trgu dosegajo nepovezane osebe. Velikokrat se ta metoda uporabi v proizvodnih in storitvenih podjetjih. Upoštevajoč vložena sredstva in prevzeta tveganja se določi ustrezen dodatek, ki zagotavlja dobiček. Pogoj za oblikovanje cene po tej metodi je, da mora biti zagotovljena primerljivost stroškovnih osnov med primerjalnimi transakcijami. To pomeni, da mora tudi primerljivo podjetje enako razvrščati svoje stroške (proizvodnje) in odhodke kot povezane osebe.
Preberite tudi: Kdaj v pokoj?
Metoda stopnje čistega dobička
Mednarodne skupine podjetij najpogosteje uporabijo to metodo, saj običajno prodajajo ali kupujejo proizvode, blago ali storitev le od povezanih družb. Pomeni, da ne razpolagajo z notranjimi primerljivkami, ki so pomembne za določanje cene po prednostni metodi. Z metodo stopnje čistega dobička se dobiček, dosežen v povezani transakciji, primerja z osnovo: na primer stroški, prihodki od prodaje, sredstvi. Primerljive tržne cene se ugotovijo na podlagi razmerja med čistim dobičkom in ustrezno primerno osnov. Tudi v tem primeru se dodatno upoštevajo opravljene funkcije, vložena sredstva in prevzeta tveganja. Primerjava se opravi na podlagi:
- notranje primerjave (stopnja čistega dobička dosežena med povezanimi osebami, s tistimi, ki so jih dosegle povezane osebe same ali z njim povezane osebe z nepovezanimi osebami) ali
- zunanje primerjave (stopnja čistega dobička dosežena med povezanimi osebami, s tistimi, ki jih na trgu dosegajo nepovezane osebe).
Smernice OECD tudi določajo, da se uporabi kazalnik čistega dobička v primerjavi s stroški pri proizvodnih in storitvenih podjetjih; kazalnik čistega dobička v primerjavi s prihodki od prodaje pri trgovskih podjetjih; kazalnik čistega dobička v primerjavi z vloženimi sredstvi pa kadar opravljanje dejavnosti zahteva sredstva velike vrednosti.
Prevoz na delo in povračilo stroškov po novi Uredbi
Metoda porazdelitve dobička
S to metodo, se ugotovi znesek skupnega dobička iz povezane transakcije ali več njih, ki se nato razdeli med sodelujoče, povezane osebe. Razdelitev tako imenovanega združenega dobička se opravi tako, kot bi se od nepovezanih oseb pričakovalo, da si bodo v primerljivih transakcija tak dobiček razdelile. Med nepovezanimi osebami so tovrstnih dogovori znani kot »joint venture agreements«, kjer se že ob sklepanju pogodbe opravi preizkus pričakovanih koristi, dobička, določijo prispevki udeležencev, ključe delitve, načini merjenja ter tudi upoštevajo znane in smiselno predvidljive okoliščine. V praksi se uporabljajo ključi delitve, ki temeljijo na sredstvih in kapitalu ali stroških. Lahko pa se uporabijo tudi podatki o prihodkih od prodaje, število oseb vključenih v ključne funkcije, času, ki so ga osebe porabile, številu strežnikov, skladiščenju podatkov in poslovni površini maloprodajnih mest. Kateri delilni ključi so primerni je odvisno od dejstev in okoliščin povezanih transakcij.
Ostanite na tekočem: Prijavite se na e-novice
Izračunane cene po predstavljenih metodah vplivajo na davčno osnovo posameznega podjetja, vključenega v povezano transakcijo oziroma transakcije.